Ursus arctos
Telesne značilnosti: rjavi medved je največja evropska zver; plečna višina 90-130 cm; dolžina telesa 180-250 cm; telesna masa 120-400 kg; velikost in telesna masa zelo spremenljivi; rep skrit v kožuhu, dolg 8-10 cm; barve kožuha močno različne, od svetlo do temnorjave, včasih sivo srebrno nadahnjene, skoraj črne ali svetle s temnimi nogami; dlako menja enkrat letno, od pomladi do jeseni – pred zimo ima torej nov, gost zimski kožuh; mladiči pogosto z rumenkastobelim ovratnikom; v plečih ima majhno grbo; oči majhne in okrogle; kosmati uhlji; nevpotegljivi in močni kremplji; je podplatar oz. plantigrad – hodi po podplatih.
Življenjska doba: 30-35 let.
Življenjski prostor: sklenjeni, veliki gozdnati predeli; arktične in gorske tundre, iglasti in mešani gozdovi.
Razširjenost: sever Skandinavije, Finske; Rusija, Karpati, gore Balkana, Abruzzi, Pireneji, gorata območja severozahodne Španije; v Sloveniji najbolj prisoten v gozdovih dinarskega visokogorskega krasa – Dinaridov in tudi v primernih življenjskih okoljih na zahodu in na severu države; pri nas ima najboljše razmere na višini 400-1200 m; življenjski prostor medveda v Sloveniji je razdeljen na štiri območja: osrednje območje (348.000 ha, najbolj ohranjeni del medvedjega habitata, zelo ohranjena narava in neposredna povezanost z Dinarsko populacijo, predviden odstrel od 5 do 15 odstotkov ocenjene številčnosti populacije, določeno redno vzdrževanje krmišč), robno območje (257.000 ha, pas okrog osrednjega območja, medved ni stalno prisoten, vendar le v času sezonske ponudbe hrane, odstreljuje se manjše medvede), prehodno območje (312.000 ha, namenjeno povezovanju dinarske in alpske populacije, tako v Sloveniji kot Italiji; problem je zagotavljanje varnosti pašni živini in omogočanje varnih prehodov prek avtocest in železnic) in območje izjemne prisotnosti (preostali del Slovenije, medved je tu nezaželen, zaradi večje gostote prebivalstva in intenzivnejšega kmetijstva; okolje ni prilagojeno potrebam medveda, ampak človeka; izločanje osebkov iz populacije predvideno le, če je osebek problematičen in težaven).
Način življenja: rjavi medved je aktiven pretežno v mraku in ponoči, sicer tudi podnevi; je samotar, vendar pri zadostni prehrani strpen do sovrstnikov; je dokaj nepreračunljiv; ima dobro razvita voh in sluh, vid je manj razvit; hrano lahko zavoha na razdalji več kilometrov; velikost revirja je okoli 350 km2; revirji posameznih živali se pogosto prekrivajo; dobro teče, pleza (mlajše živali) in plava; kadar opazuje okolico, se pogosto postavi na zadnje noge; njegov brlog je večinoma nekakšna kraška votlina ali prostor pod previsno skalo, sicer glede brloga ni izbirčen, zadostuje mu lahko celo gosto gozdno podrastje in nasadi mladega drevja; zaradi pomanjkanja hrane, rjavi medved zimo predremlje v brlogu – ne gre za pravo zimsko spanje, saj ni tako globoko kot prava hibernacija (npr. pri polhu in svizcu); v času zimskega mirovanja se medvedu telesna temperatura zmanjša za približno 2°C, kar je dokaj podobno temperaturi budnega medveda, bolj opazno pa se mu upočasni bitje srca; ob nevarnosti lahko zapusti svoj brlog; pozimi v brlogu medvedka tudi celo skoti mladiče; trajanje zimskega dremeža je odvisno od količine snega in temperature; medved se človeku običajno izogne; medvedka je izredno skrbna mati, mladiče brani tudi za ceno svojega življenja; samec med paritvijo vztrajno zasleduje samico, vse dokler ni pripravljena na paritev, morebitnega konkurenta pri tem ignorira, do bojev za samico zato pride le redko – ni pa vedno “uslišan” najmočnejši.
Prehrana: vsejed; sadeži in plodovi, korenine, poganjki, žuželke, ptiči, ribe, jajca, mrhovina, občasno divjad in domače živali.
Razmnoževanje: parjenje poteka od maja do julija; medvedka se lahko pari z več samci, tako da mladiči iz istega legla niso od istega očeta; odložena implantacija – razvoj zarodkov se že zelo zgodaj ustavi, nato pa se po določenem obdobju mirovanja ugnezdi v steno maternice, pri medvedki se zarodki bolj intenzivno razvijajo zadnje 3 mesece; do prekinitve razvoja pride samo v primeru, če si je medvedka do zime priskrbela dovolj tolšča, potrebnega za tvorbo mleka, sicer splavi (lahko se zarodki tudi resorbirajo) in nima mladičev; povrže v brlogu od decembra do januarja, po 1-3 (redkeje tudi 4-5) mladičev, ki so slepi, gluhi in presenetljivo izjemno majhni (komaj velikosti podgane); sesajo 3-4 mesece, po 2 letih so samostojni, po 3-4 letih pa spolno zreli.
Oglašanje: globoko brundanje, vznemirjen glasno puha in tuli.
Lovna doba: po veljavnem Pravilniku o odvzemu osebkov vrst rjavega medveda (Ursus arctos) in volka (Canis Lupus) iz narave.
Že veš?
- Pred 50 leti so v Evropi rjavega medveda skoraj iztrebili. Zaradi strogih varstvenih ukrepov danes njihovo število narašča, ali se vsaj ne zmanjšuje.
- V okviru vrste rjavi medved razlikujemo številne regionalne podvrste ali rase. Med njimi so severnoameriški grizli (Ursus arctos horribilis), kodiak z Aljaske (Ursus arctos middendorffi) in severnoazijski kamčatski medved (Ursus arctos beringianus). Naši medvedi izgledajo v primerjavi z njimi kot poldorasle živali, saj tudi rjavi medved sledi naravni zakonitosti, da so živali v mrzlih klimatih večje in močnejše.