Navadni polh

Glis glis

Polh na veji

Telesne značilnosti: dolžina trupa in glave 15-20 cm; rep dolg 11-15 cm in zelo košat; telesna masa 65-245 g (pred zimskim spanjem do 2 krat težji); velike črne oči; kožuh zgoraj pepelnato siv do sivorjav, spodaj bel; okrogli, kožnati uhlji.

Življenjska doba: 9 let.

Življenjski prostor: listopadni in mešani gozdovi, parki, vrtovi, sadovnjaki; rad je v bližini človeka.

Razširjenost: srednja in južna Evropa, na vzhodu do Irana. V Sloveniji je razširjen praktično povsod.

Način življenja: polh je aktiven v mraku in ponoči; podnevi spi v z listjem postlanih drevesnih duplih, votlih vejah, razpokah ali ptičjih valilnicah; spretno pleza in skače; izogiblje se tal; živi v kolonijah; približno 7 mesecev spi zimsko spanje, in med njim izgubi 35-50% telesne mase, mnogo jih pogine (slabih 80%); zimo prespi v (tudi do meter globokih) podzemnih votlinicah, ki si jih izkoplje sam; pred spanjem se zavije v kolobar in pokrije z repom, telesna temperature mu pade na eno stopinjo nad lediščem, srčni utrip in dihanje sta komaj opazna.

Prehrana: poganjki, želod, žir, sočni plodovi, semena, žuželke, polži, ptičji mladiči, jajca.

Razmnoževanje: parjenje poteka julija; brejost traja 30-32 dni; povrže avgusta ali septembra, 4-6 golih in slepih mladičev, ki sesajo 28 dni, po 60 dneh so samostojni, po 12 mesecih pa spolno zreli.

Oglašanje: cvileče.

Lovna doba: od 1. oktobra do 30. novembra; loviti smejo vsi državljani, če prejmejo dovoljenje od območnega upravljalca lovišča. Po lovu je potrebno oddati podatke o številu ulova.


Že veš?

  • Ko se polhi zatečejo v podstrešno poslopje neke hiše, zganjajo tak hrup, da marsikdo, ki na tak hrup ni navajen, misli, da v hiši straši.
  • Polharska tradicija je na Slovenskem izredno pestra. Janez Vajkard Valvasor je v svojem delu “Slava Vojvodine Kranjske” polhe opisal takole:

»Je pa na Kranjskem čudna živalca, ki je ne vidiš izlepa po drugih evropskih deželah, a je je tu prav veliko; po kranjsko ji pravijo polh. Polh je nekoliko večji od podgane, ki ji po sivi barvi tudi sicer ni nepodoben. Je razno sadje kakor veverice, ki jim je enak po velikosti. Zadovoljen je tudi z bukovim žirom. Te živalce prebivajo vso zimo pod zemljo, v poletnem času pa pridejo na dan, v velikih bukovih gozdovih samo iz ene luknje po več tisoč. Pravijo za trdno, da jih goni vrag sam na pašo. Pred leti sem šel sam z drugimi ponoči v gozd, kjer navadno love te živali. Tu smo slišali močno pokanje in tleskanje, kakor pokajo vozniki z bičem. Ko so prišli in pritekli nato polhi v neverjetnih množinah, so kmetje okrog mene slekli suknje in sezuli škornje ter vse skupaj pometali od sebe. Zlezlo je toliko polhov noter, da so jih bili suknjiči in škornji čisto polni. Ko je bila polšja armada (ali vojska ali čreda) mimo, so v oblačila skrite polhe pobili in pobrali. To mi morejo potrditi moja lastna ušesa in oči. Vendar se to ne dogaja vsako noč, ampak le ob sobotah zvečer in o drugih svetih časih.«