Tetrao urogallus
Telesne značilnosti: največja pri nas živeča koconoga (gozdna) kura; samec se po velikosti in teži bistveno razlikuje od samice (spolni dimorfizem); samec velik do 90 cm s telesno maso okoli 5 kg, samica približno za tretjino manjša in lažja; razpon peruti 87-125 cm; samec je črn z rjavočrnimi perutmi z zelenomodrim mavričnim perjem na oprsju, nad očmi ima rdečo kožo (rožo), ki je najbolj izrazita v času rastitve, pod kljunom ima brado, rep je črn s svetlimi prečnimi oznakami, pri dvorjenju ga postavi v pahljačo; samica ima rjavobež-belkasto rjavkasto varovalno perje.
Življenjska doba: 10-15 let; starost lahko določimo po ukrivljenosti kljuna (pri starejših petelinih je kljun bistveno bolj zavit), po obliki pahljače repnih peres in po obliki repnih peres (pri starejših petelinih je vrh peresa raven ali celo vbočen).
Življenjski prostor: veliki, strnjeni, neokrnjeni gozdovi visoko- in sredogorja z gosto podrastjo iz praproti in resja.
Razširjenost: najbolj razširjen v severnih predelih Evrope; izolirana hribovita območja zahodne, srednje in vzhodne Evrope; Alpe, Pireneji; v Sloveniji je še pred 2. sv. v. živel v večjem delu države, zdaj je območje razširjenosti močno zmanjšano, najpogostejši je v hribovitih predelih Jelovice, Pokljuke, Mežaklje, Koroške in Pohorja; eden od glavnih vzrokov za upad številčnosti je fragmentacija oz. razdrobljenost habitata.
Način življenja: aktiven podnevi; celoletna vrsta; čez leto samotar, razen pozimi, ko živijo praviloma v skupinah, ki so ločene po spolu in spomladi, ko se samci združujejo na t. i. rastiščih, kjer s petjem in svatovskim razkazovanjem vabijo samice; svatujejo v zgodnjih jutranjih urah v aprilu in maju, kraji rastišč pa so skozi leta bolj ali manj stalni; na rastišču je po navadi več petelinov – glavni in najmočnejši je na sredini rastišča, ostali pa so razporejeni okoli; samo najmočnejši samec oplodi samice, kar pomeni, da je divji petelin poligamna vrsta; samci si socialni položaj priborijo z medsebojnimi boji, priborjeni teritorij pa označujejo s petjem in ga branijo pred drugimi samci; priprava gnezda in vzreja mladičev je izključna naloga samice; gnezdo je plitva kotanja pod drevesi ali prevrnjenimi debli.
Prehrana: pretežno rastlinska hrana (popki, listi, semena, plodovi, mah, iglice), poleti tudi pomemben delež živalske hrane (žuželke, ličinke, pajki), predvsem pri begavcih, saj omogoča hitrejši razvoj; rastlinska hrana je na splošno težko prebavljiva, zato si z njenim drobljenjem v želodcu pomaga z uživanjem kamenčkov (najbolj pogosti kamenčki so iz kremena).
Razmnoževanje: gnezdenje (rastitev) poteka od aprila do sredine maja (odvisno od vremenskih razmer); 1 zarod na leto; samice se navadno parijo z najmočnejšim samcem, ki dvori na sredini rastišča; samica v 11 dneh po oploditvi znese 6-10 masleno obarvanih, rjasto rumeno lisastih jajc; valilna doba 26-28 dni; samica vali sama, ko zapusti leglo, ga pokrije s travo; vodi mladiče (begavce), ki poletijo 13.-14. dan; deževni spomladanski meseci so za begavce pogosto usodni; dorasli mladiči se združujejo v manjše skupine.
Oglašanje: oglaša se predvsem v času rastitve, vendar ga lahko slišimo tudi poleti in jeseni; poje v več fazah, to so: klepanje, drobljenje, glavni udarec ali “tok” in brušenje; sprva “telak-telak” ali “glek-glek-glek“, kasneje hitreje “tiktik-tiktik-tikok“; samica se oglaša “kva-kva-kva“.
Lovna doba: lov je v Sloveniji prepovedan – divji petelin je zavarovana vrsta!
Že veš?
- Ko se divji petelin bori z vrstniki, lahko teče s hitrostjo 40 km/h.
- Včasih, ko je bil lov na divjega petelina še dovoljen, se mu je lovec približal z naskakovanjem. To pomeni, da je med brušenjem, ki traja 1-3 sekunde, lovec naredil dva ali tri korake in potem spet nepremično stal do naslednjega intervala brušenja. Divji petelin je namreč med brušenjem tako napet, da sliši bistveno slabše in ni pozoren na dogajanje v okolici.
- V času rastitve lahko naletimo na t. i. “nore peteline”. To so petelini in kure, ki ne kažejo nobenega strahu pred ljudmi in jih celo napadajo. Domnevno gre za hormonsko motnjo in ne za bolezen, saj se po obdobju rastitve začnejo normalno obnašati.