Mustela putorius
Telesne značilnosti: dolžina trupa in glave 35-46 cm; rep dolg 12-17 cm; telesna masa pri samcih 500-2000 g, pri samicah 420-800 g – spolni dimorfizem (izrazito razlikovanje med spoloma); kožuh črno-rjav, po sredini hrbta teče značilna temna proga, boki so rumenkasti; obraz svetel z očesno masko; uhlji majhni, okrogli, belo obrobljeni; rep krajši kot pri kunah.
Življenjska doba: 8-10 let.
Življenjski prostor: gozdnati predeli z vmesnimi polji, travniki; barja, razlivi rek; pozimi blizu človeških naseljih.
Razširjenost: cela Evropa, razen Islandije, Irske, Norveške, srednje in severne Švedske, srednje in severne Finske, večjega dela Anglije, južnega Balkana, sredozemskih otokov; na vzhodu do Urala.
Način življenja: navadni dihur je aktiven v mraku in ponoči, podnevi spi v podzemnem brlogu ali pod drevesnimi panji, podrtimi debli, kupi dračja ali v drugem zavetju; dobro plava in se potaplja; teče skokoma; samotar; ima več kvadratnih kilometrov veliko lovno območje, ki ga označuje s smrdečim izločkom analnih žlez, s katerim se tudi brani; samec v času paritve dolgo zasleduje samico in ji dvori, ko pa je ta pripravljena na paritev, jo samec oplodi dokaj na grobo – z zobmi jo zgrabi za tilnik in jo vlači nekaj časa naokoli, pri tem samica nekako otrpne.
Prehrana: miši, podgane, krti, žabe, plazilci, ribe, ptiči, žuželke, sadeži.
Razmnoževanje: parjenja poteka od marca do junija; brejost traja 40-43 dni; povrže enkrat (redko dvakrat), od aprila do avgusta, po 4-7 mladičev, ki so slepi in imajo bel kožuh; sesajo 4-5 tednov, po 3 mesecih so samostojni, po 9 mesecih pa spolno zreli.
Oglašanje: pihajoče, renčeče.
Lovna doba: lov je v Sloveniji prepovedan – navadni dihur je zavarovana vrsta!
Že veš?
- Udomačena vrsta navadnega dihurja se imenuje vretica ali domači beli dihur. V preteklosti so ga gojili, da je namesto mačk preganjal podgane in kunce. Lahko postane popolnoma udomačen in se odziva na gospodarjev žvižg kot lovski pes.
- Reklo “smrdi kot dihur” je skorajda že prešlo v pregovor. Njegov izloček analnih žlez smrdi naravnost peklensko, napadalca pa lahko brizgne že na daljavo, podobno kot skunk.