Navadni dihur

Mustela putorius Linnaeus, 1758

Telesne značilnosti: dolžina trupa in glave 35–46 cm. Rep dolg 12–17 cm. Telesna masa pri samcih 500–2000 g, pri samicah 420–800 g (izrazit spolni dimorfizem oz. razlikovanje med spoloma). Kožuh črno-rjav, po sredini hrbta teče značilna temna proga, boki so rumenkasti. Obraz svetel z očesno masko, uhlji majhni, okrogli, belo obrobljeni. Rep krajši kot pri kunah.

Življenjska doba: 8–10 let.

Življenjski prostor: gozdnati predeli z vmesnimi polji, travniki. Barja, razlivi rek. Pozimi blizu človeških naseljih.

Razširjenost: cela Evropa, razen Islandije, Irske, Norveške, srednje in severne Švedske, srednje in severne Finske, večjega dela Anglije, južnega Balkana, sredozemskih otokov. Na vzhodu do Urala.

Način življenja: navadni dihur je aktiven v mraku in ponoči, podnevi spi v podzemnem brlogu ali pod drevesnimi panji, podrtimi debli, kupi dračja ali v drugem zavetju. Dobro plava in se potaplja. Teče skokoma. Je samotar. Ima več kvadratnih kilometrov veliko lovno območje, ki ga označuje s smrdečim izločkom analnih žlez, s katerim se tudi brani. Samec v času paritve dolgo zasleduje samico in ji dvori, ko pa je ta pripravljena na paritev, jo samec oplodi dokaj na grobo – z zobmi jo zgrabi za tilnik in jo vlači nekaj časa naokoli, pri tem samica nekako otrpne.

Prehrana: miši, podgane, krti, žabe, plazilci, ribe, ptiči, žuželke, sadeži.

Razmnoževanje: parjenja poteka od marca do junija. Brejost traja 40–43 dni. Samica povrže enkrat (redko dvakrat), od aprila do avgusta, po 4–7 mladičev, ki so slepi in imajo bel kožuh. Sesajo 4–5 tednov, po 3 mesecih so samostojni, po 9 mesecih pa spolno zreli.

Oglašanje: pihajoče, renčeče.

Lovna doba: lov je v Sloveniji prepovedan – navadni dihur je zavarovana vrsta!

Že veš?

• Udomačena vrsta navadnega dihurja se imenuje vretica ali domači beli dihur. V preteklosti so ga gojili, da je namesto mačk preganjal podgane in kunce. Lahko postane popolnoma udomačen in se odziva na gospodarjev žvižg kot lovski pes.

• Reklo “smrdi kot dihur” je skorajda že prešlo v pregovor. Njegov izloček analnih žlez smrdi naravnost peklensko, napadalca pa lahko brizgne že na daljavo, podobno kot skunk.